“Preden sem prišla na prvo AEQ terapijo, sem mislila, da se bom tam naučila nekaj vaj, ki jih bom redno izvajala nekaj mesecev in da se bodo moje kronične neopredeljene bolečine v telesu zmanjšale ali celo izginile. Po nekaj letih počasnega spoznavanja z metodo lahko rečem, da se ne bi mogla bolj motiti. Moja predstava je bila popolnoma iluzorna. Nisem si predstavljala, da bom plužila tja, kjer si zagotovo nisem želela biti.

Med terapijami sem doživljala predvsem razočaranja nad sabo, saj sem počasi ozaveščala, da svoje telo pravzaprav slabo čutim. Ker sem pretiravala pri izvedbi vaj, da bi določene mišice sploh začutila, sem vse prevečkrat prišla do bolečine. Nisem znala ujeti pravega giba, da bi bil prijeten in bi se iz njega učila. Hkrati me je pogosto vodil ego s ciljem, da recimo roko čim bolj približam tlom, čeprav sem že prešla cono udobja. Zavedala sem se, da to ni cilj, a tega nisem resnično doumela. Ego je bil bistveno močnejši od dobronamernih nasvetov. Postajala sem utrujena. Pogosto so me spremljali močna zmedenost in občutka, da sploh ne vem kaj delam ter da še nisem dojela bistva metode. Zmedenost me je zajela vsakič, ko sem morala opisati, kaj čutim v telesu in kako bi opisala razliko med prej in potem. Moje zavestno čutenje je bilo zelo šibko.

Preveč sem se primerjala z drugimi, ki so doživljali takšne in drugačne uspehe glede svojega počutja in zmanjšanja bolečin ter bili veseli, nasmejani, polni energije, neke jasnosti. Čutila sem se manjvredno, kot da nečesa ne znam, nečemu nisem kos. Da je vsem jasno, samo meni ne. Hkrati sem svoje življenje še dodatno zapletla z močnimi idealističnimi cilji, kako bi moralo biti in kaj bi morala v telesu čutiti. Ideal zame je bil daleč od moje realnosti. Želela sem si sproščenosti v telesu, čutila pa tesnobo, napetost in razbolenost.

Niti sanjalo se mi ni, v kako zelo slabem stanju sem, nisem imela pojma, kako zelo pretiravam, kako mi ego zasužnjuje telo. Kljub temu, da nisem dosegla rezultatov, ki sem si jih zastavila, sem vztrajala.

Ko danes pogledam nazaj, opazim, da mi je to učenje dalo veliko. Ne sicer še na področju, zaradi katerega sem sploh pričela z učenjem, ampak širše, življenja nasploh, predvsem pa odnosa do same sebe.

Spoznala sem, da si s primerjanjem z drugimi le škodujem. Niti dva človeka nimata enake zgodbe, istih izkušenj in doživljanja. Šele v zadnjem letu sem dojela, kako je treba izvajati gibe. Prenehala sem s pretiravanjem, začela uživati v gibanju. Skladno s tem se je začel spreminjati sam odnos do izvajanja vaj. Prej je bila to le še ena obveznost, nekaj, kar moram početi, da bo prišlo izboljšanje, danes se želim predvsem bolje povezati s telesom in začutiti posamezne dele. Dolgo časa sem za vsako ceno želela narediti vajo od začetka do konca, pa čeprav za posamezne gibe še nisem bila dovolj zrela, saj je bilo moje zavedanje prešibko, da bi gibe naredila brez bolečin. Nato sem končno doumela, da lahko delam tudi posamezne segmente vaj. Ko sem pričela svoje občutke v telesu primerjati s šelestenjem vetra, mehkimi oblaki, meglo, temno nočjo ali odprtostjo, sem vedela, da sem prebila blokado izražanja.

Začela sem vse bolj spreminjati držo, opazila sem, da se sesedam. Včasih mi je še vedno zelo udobno v sesedeni drži, ampak se jo vsaj zavedam in sem zavestno v njej. Vedno, ko prenašam težo samo na eno nogo, npr. pri kuhanju, se spomnim na to in se popravim. Ob tej priliki bi še pohvalila filmčke o AEQ metodi Žige Božiča Žagarja.

Sprva sem vajam dajala največ pozornosti, kasneje sem ugotovila, da je moje glavno učenje znotraj te metode pravzaprav drugje. Naučiti se spoznati, sprejeti in vzljubiti samo sebe. Naučiti se vzljubiti in sprejeti svoje telo. Fascinantno je, kako sem uspela spremeniti npr. odnos do svojih nog. Kot večina žensk sem bila tudi jaz mnenja, da so moja stegna povsem premočna in da kvarijo mojo postavo. Kot najstnica sem stala pred ogledalom in se jezila nad njimi. Spomnim se, da me je mama skušala potolažiti in mi razložiti, da z mojimi nogami ni nič narobe. Ampak preteči je moralo še precej let, da sem bila to informacijo pripravljena resnično slišati s strani svojega učitelja, nato še nekaj časa, da sem sama začutila drugačen odnos do njih. Danes jih lahko pobožam, se jim zahvalim in do njih čutim nežnost.

Trudim se vzpostaviti pristnejši odnos do sebe in drugih, znova začutiti varnost in zaupati v življenje. Vaje so tako le eden od pripomočkov, ki mi pomagajo na poti povezovanja s seboj. Preplavljajo me občutki strahu, nemoči, neopredeljive žalosti. V zadnjih tednih imam občutek, da stojim na pragu vrat, ki se vse bolj odpirajo. Kar same od sebe, brez da bi si to želela. Za njimi so težka stanja, destruktivnost, depresivnost, nemoč, prvinski strah, žalost, jeza, sovraštvo, maščevanje, ljubosumnost, privoščljivost, sram. Moj temni del, ki je tukaj, ki je vedno bil tukaj in vse bolj kriči po pozornosti in opaženosti. Del, ki ga podzavestno in zavestno odrivam in se ga prestrašim vsakič znova, ko postane malo bolj intenziven. Iščem način, kako vstopiti brez strahu. Kako najti stabilnost znotraj nestabilnosti. Kako zdržati v težkih trenutkih, ko ob sebi nimaš nikogar, ki bi te bodril, v sebi pa ne najdeš točke, na katero bi se oprl. Odgovore iščem sproti. Vem le to, da ne bo šlo na način, za katerega sem iluzorno mislila, da obstaja. Upam, da nekoč pride čas, ko bom lahko začutila, da vrat pravzaprav sploh ni in da je vse eno.

To je pot, po kateri moraš v vsakem primeru iti sam, saj le ti lahko čutiš samega sebe. Vendar je lažje, če nisi povsem sam in imaš ljudi, na katere se lahko opreš. Hvaležna sem vsem, ki so mi na tej poti pomagali ali mi še pomagajo narediti premik. Zrcalijo mi to, česar nikakor nisem mogla razumeti in sem se pravzaprav ravno začela učiti, da sem dobra taka, kakršna sem. Da zaradi svoje temne plati nisem nič drugačna od kogarkoli drugega.

Pomembno je, kdo ti je pripravljen pomagati. Ena izmed njih je bila Petra Šmid Seljak, ki me je sprejela, ko sem bila v zelo ranljivem in žalostnem stanju. Na njenih terapijah sem bila sproščena, čutila sem varnost in sprejemanje ter uživala v najinih pogovorih. Z njeno pomočjo sem naredila več kot potreben korak iz moje iluzije.

Vsekakor pa se pot, na katero sem se podala in ki se je nekje na poti preusmerila v nekaj popoloma novega in še neizoblikovanega, sploh ne bi začela odvijati, če ob sebi ne bi imela učitelja, ki bolj kot jaz ve, v katero smer moram iti. Zna potolažiti in podpreti, elegantno spodnesti, ko se zacementiraš na določeni točki in se je prestrašeno ali trmasto oklepaš, zna prepoznati, katerih veščin nisi razvil v življenju, te usmeri v to, kar potrebuješ, te podpira in spodbuja skozi proces, vrača zaupanje.”

Monika, Šentvid