Propriocepcija in mišična otrdelost

Ključ do razumevanja vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih je v propriocepciji, ki je zavedanje gibanja, občutenje in zaznavanje samega sebe. Mišice in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice in receptorje, ki možganom sporočajo, kaj se v telesu in okoli njega dogaja.

Ko se mišica napne in skrajša ali pa sprosti in podaljša in je z našo propriocepcijo vse, kot je treba, to takoj začutimo. Senzorne celice imamo tudi v sklepih, ki nam povedo, koliko pritiska je v njih in nam omogočajo določiti položaj ter kot sklepa. Koža nenehno pošilja senzorne podatke, notranji organi pa z živčnimi končiči možganom sporočajo stanje organov. V propriocepcijo je vključen celotni centralni živčni sistem, od senzorjev v telesu do čutilnega dela možganov. V možganih je čutilni del povezan z gibalnim delom, tako da čutilne informacije, ki prihajajo iz telesa, postanejo vodilo za gibalne ukaze, ki jih pošiljamo nazaj v isto področje. Senzorno-motorični sistem je zasnovan, da ne čutimo brez gibanja in se ne moremo gibati brez občutenja. Ko se premikamo, takoj občutimo gibanje, povratne informacije pa omogočajo, da vemo, kaj delamo in kje smo. In ta nenehna izmenjava občutkov ter ukazov nam omogoča živeti in se učiti.

Ko želimo z roko prijeti in dvigniti skodelico kave, ob tem skodelice ne bomo prevrnili in kave polili. To je mogoče, ker senzorji v mišicah, koži in sklepih možganom v vsakem trenutku sporočajo, kje in v kateri smeri se roka nahaja ter s kakšno hitrostjo se premika. Naše gibanje omogočajo in določajo senzorno-motorične povratne informacije.

Težave nastopijo, ko postopoma izgubljamo sposobnost čutiti sami sebe in svoje gibe, posledično pa naši gibi postanejo trdi in okorni, saj izgubljamo usklajenost med krajšanjem enih in daljšanjem drugih mišic, ki omogočajo gib. Posledično se zmanjša sposobnost zmanjšanja motoričnega signala iz živčnega sistema v mišico, zato ta postaja prenapeta, kratka in trda. Ko mišice otrdijo, se zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjša in prekine, zato se mišic in določenih delov telesa počasi prenehamo zavedati. Takrat nastopi stanje, ki ga imenujemo senzorno motorična amnezija. Zaradi nje se nehamo pravilno premikati, ne znamo več napeti ali sprostiti določenih mišic. Potem se nam nekega dne zgodi, da ko poskušamo zasukati glavo, ugotovimo, da vrat ni več najbolj gibljiv. Ko pridemo do te točke, pomeni, da smo izgubili primarno kontrolo nad gibanjem svojega telesa.

V telesu je pet kardinalnih linij. Prva poteka od vrha glave do trtice, ostale štiri pa so roke in noge. Ko ležimo na hrbtu in mirujemo ter se opazujemo, v bazični obliki občutimo nekaj podobnega slikam, ki jih rišejo otroci, ko želijo narisati človeka. Dolga linija hrbtenice, dve kratki liniji za roke, dve liniji za noge in krog za glavo. Če usmerimo pozornost v stopala, bomo začutili, ali so topla ali hladna, usmerjena navzgor in ali je položaj obeh enak. Če se osredotočimo na kolena, bomo začutili, koliko prostora je med zadnjo stranjo kolen in tlemi. Če pomislimo na glavo, bomo ugotovili, ali je nagnjena na levo ali desno; če se osredotočimo na oči, bomo najverjetneje ugotovili, da v njih čutimo napetost.

Na ta način se lahko spoznamo s čutili na način, ki ga v vsakodnevnem življenju, ko delujemo na avtopilotu, ne uporabljamo. Gre za zavedanje samega sebe, svojega telesa, svojih gibov. Žal nas je večina proprioceptično nepismenih.

Ljudje smo zelo dobri v opazovanju sveta in dogajanja okoli nas, slabši v opazovanju samih sebe. To razmerje se vzpostavi že v šoli. Tam otroke učimo, naj sedijo pri miru, pozorno gledajo na tablo in poslušajo učitelja, saj bodo drugače v težavah. Večina postaja vse boljša v zaznavanju sveta okoli sebe, a vse slabša v samozavedanju. Počasi izgublja stik s seboj, ki je v prvih letih življenja sicer zelo močan.

Prva tri oziroma štiri leta življenja otrok ne počne drugega kot to, da raziskuje svoje zmožnosti, se preizkuša, se uči na neuspelih poizkusih in se veseli novih gibov. Otrok se ne navadi hoditi, koordinirati gibanje vratu ter oči, kako se obrniti s hrbta na trebuh in nazaj, kobacanja – vse to se otrok nauči sam skozi izkušnjo.

Ko kasneje v življenju postopoma izgublja sposobnost učenja skozi izkušnjo, ker se preveč osredotoča na okolico in malo ali nič nase, začne izgubljati gibalne veščine. Premalo raziskuje, opazuje, preučuje, ne preverja svojega stanja, usmerjen je le v zunanji svet. Ni časa, mudi se, toliko tega je še treba postoriti, navsezadnje je treba preživeti. Vendar žal ravno zaradi potrebe po preživetju, ki v moderni družbi pomeni biti hiter in racionalen s časom, življenje postane životarjenje, saj človekova orientacija navzven, tj. stran od lastne propriocepcije, vodi v izgubo zavestnega nadzora nad samim seboj.

Ta pa je še kako potreben za povrnitev racionalne uporabe lastne energije, ki nam omogoča, da se izognemo vzorcem, ki jih povzroča vsakdanji stres. Ne smemo pozabiti, da se je človek oblikoval skozi boj za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije, in ne pomanjkanja časa.