KO TELO REČE NE

Gabor Maté

ko_telo_rece_ne

Svetovno znani predavatelj in avtor, kanadski zdravnik Gabor Maté, se je v knjigi Ko telo reče ne namenil pisati o učinkih stresa na zdravje, zlasti v primerih skritega stresa, ki ga vsi črpamo iz zgodnjega programiranja in je tako globok, tako subtilen vzorec, da imamo občutek, kot da je del našega resničnega jaza.

Četudi v delu za laično javnost predstavi veliko dostopnih znanstvenih dokazov, pa srž knjige oblikujejo posamične zgodbe iz njegove dolgoletne zdravniške prakse. Pred nami razgrne odkritja sodobne znanosti, ki potrjujejo intuitivne zaznave starodavne modrosti. Hkrati pa nastavi ogledalo naši družbi, zagnani v stres, da bi lahko prepoznali, kako na nešteto nezavednih načinov sami pripomoremo k nastanku bolezni, ki nas pestijo kakor kuga.

Gabor Maté, dr. med., je priznan govornik na temo odvisnosti, stresa, travme in razvoja v otroštvu. Dolgo je delal kot družinski zdravnik, pisal zdravstveno kolumno za časopisa Globe in Mail, ogromno spoznanj iz zdravniške prakse pa je dobil kot zdravnik v paliativni oskrbi in pri delu z odvisniki v zloglasni soseski Downtown Eastside v Vancouvru. Dr. Maté je avtor poljudnoznanstvenih knjižnih uspešnic Ko telo reče ne, Scattered Minds in In the Realm of Hungry Ghosts ter soavtor knjige Hold on to your Kids. Vse bodo izšle v slovenščini pri založbi Primus.

 

V knjigi Ko telo reče ne – bomo prišli do odgovorov na naslednja vprašanja:

–     Kaj je s stres?
–     Kako se lahko stres preobrazi v bolezen?
–     Kako lahko stres spodbuja razvoj malignih obolenj.
–     Kakšni osebnostni vzorci ali življenjske okoliščine se lahko vpletajo v telesne obrambne mehanizme, da omogočijo že navzočim rakavim celicam, da se razmahnejo?
–     Kako zlahka ste v svojem življenju rekli ‘ne’ stvarem, ki so bile za vas v resnici prej zoprnija, kakor da bi vam bile koristne?«
–     Ali lahko zgodnje življenjske izkušnje, potlačevanje čustev in vseživljenjski stres pomenijo predispozicijo za Alzheimerjevo?
Kako sprejeti več čustvene odgovornosti nase.
–     Ali se zaznavamo kot čisto same? Kot nemočne? Kot da nikdar ne potrebujemo pomoči? Kot da si nikdar ne zaslužimo pomoči? Kot da smo ljubljeni? Kot da moramo delati za to, da bi si zaslužili ljubezen? Kot brezupno nevredne ljubezni? To so nezavedna prepričanja, vgrajena na celični ravni.
–     Ali živim svoje življenje v skladu s svojimi lastnimi najglobljimi resnicami ali pa za to, da bi izpolnil pričakovanja nekoga drugega?
–     Koliko tega, kar sem verjel in storil, je dejansko moje in koliko je služilo samopodobi, ki sem jo izvorno ustvaril v prepričanju, da je nujna, če naj ugodim svojim staršem?
–     Če je izražanje jeze škodljivo, prav tako pa tudi njeno potlačevanje, kako torej lahko upamo, da bomo dosegli zdravje in zdravljenje?
–     Kaj ljudje v resnici doživljajo, kadar doživljajo bes?

Če želite prebrati mnenje o tej knjigi, pritisnite na spodnjo povezavo: